Neenakosti, ki se kažejo v družbi, se odražajo tudi na razvoju otrok

06/15/20 • 8 min

Otroci so bili v letošnjem šolskem letu prikrajšani za veliko ur telesne aktivnosti, zato profesor Gregor Starc s Fakultete za šport napoveduje, da se bo jeseni veliko šolarjev v šolske klopi vrnilo z gibalnimi težavami.

Otroci so bili v letošnjem šolskem letu prikrajšani za veliko ur telesne dejavnosti, zato profesor Gregor Starc s Fakultete za šport napoveduje, da se bo jeseni veliko šolarjev v šolske klopi vrnilo z gibalnimi težavami

Otroci, ki so se rodili v 80. letih, so imeli gibalno učinkovitost še na Gaussovi krivulji. Tisti, ki pa so se rodili v drugi polovici 80. in do sredine 90. let ter so hodili v šolo že v samostojni Sloveniji, pri njih se je vse skupaj zelo premaknilo, nastala je pozitivna porazdelitev. Povečal se je delež tistih, ki so nizko gibalno učinkoviti. Neenakosti, ki se kažejo v družbi, se tako kažejo tudi v razvoju otrok.

“Ali se starši zavedajo, kako pomembno je gibanje za otroka in ga spodbujajo pri tem, ali pa se jim to ne zdi pomembno in se s tem ne ukvarjajo in jim je čisto fino, da na kavču igrajo playstation.” – Gregor Starc, Fakulteta za šport

Otrok staršev, ki si ne morejo privoščiti, da bi ga poslali v šolo v naravi ali vpisali na obšolske dejavnosti, izgublja možnosti gibalnega razvoja. Tudi ko odraste, zelo verjetno ne bo športno aktiven. Zelo verjetno bo bolj pasiven kot drugi. Mogoče bo imel zaradi tega povišano telesno maso ali druge zdravstvene težave. Že s tega vidika je deprivilegiran. Z drugega vidika, ki je včasih še pomembnejši, s socialnega vidika, bo pa takšen otrok še bolj izključen. Vsi otroci se bodo imeli o čem pogovarjati, ko bodo prišli domov iz šole v naravi. Ta otrok bo lahko povedal le, kaj je delal, ko je bil doma. Tudi letošnji primer je zelo netipičen.

“Pričakujem, da bomo dobili dva scenarija. Otroci, ki so bili že prej zelo dejavni, bodo zdaj čez počitnice še dejavnejši, drugi del populacije, ki pa že prej ni bil dejaven, bo še bolj nedejaven in tukaj se bo verjetno razlika med otroki dejavno povečala.“

Slovenski izobraževalni sistem je z vidika vključevanja športne vzgoje in dejavnosti dober. Zaradi tega so razlike med otroki veliko manjše, kot bi bile sicer. Če bi v Sloveniji imeli sistem, kot ga imajo druge države in veliko privatnih šol, potem bi bile razlike med otroki ogromne. Lahko bi govorili o dveh vzporednih svetovih.

Previous Episode

Val posledic otroških in mladostniških stisk iz časa epidemije šele prihaja

Doba korone je bila velik naravni eksperiment, ki se je zgodil brez priprave in v katerem so se otroci z odpovedovanjem stikov in drugih življenjskih stalnic zelo prilagodili. Epidemija pa je razkrila številne ranljive skupine – pri otrocih so to tudi tisti iz socialno ranljivih okolij, tisti z anksioznimi motnjami in avtizmom, ki se s težavo vračajo v običajno življenje in družine z zelo zahtevnimi otroki. Za nekatere otroke je bilo tako nevzdržno, da so potrebovali tudi psihiatrično pomoč, značilnosti korona dobe opisuje vodja Službe za otroško psihiatrijo pri Pediatrični kliniki v Ljubljani dr. Marija Anderluh.

Obravnava otrok šele po poskusu samomora je prepozna in znak, da je za takim otrokom več let, ko mu nihče ni pomagal, tak otrok pa družbo dolgoročno stane desetkrat več

Doba korone je bila velik naravni eksperiment, ki se je zgodil brez priprave in v katerem so se otroci z odpovedovanjem stikov in drugih življenjskih stalnic zelo prilagodili. Epidemija pa je razkrila številne ranljive skupine – pri otrocih so to tudi tisti iz socialno ranljivih okolij, tisti z anksioznimi motnjami in avtizmom, ki se s težavo vračajo v običajno življenje, in družine z zelo zahtevnimi otroki. Za nekatere otroke je bilo tako nevzdržno, da so potrebovali tudi psihiatrično pomoč.

Da v prihodnosti kot družba ne bi plačevali strahovite cene danes spregledanih otrok, se kot možna rešitev ponuja vzpostavitev ministrstva, specializiranega za revščino otrok. Obstaja že na Novi Zelandiji, kjer se je obneslo kot dobra praksa. Slovenska praksa je drugačna, že dve leti ne uresničujemo niti že sprejetega Nacionalnega programa duševnega zdravja, otroci na strokovno pomoč čakajo mesece, opozarja dr. Marija Anderluh, vodja Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani.

"Takšno čakanje na pomoč je za otrokov razvoj izjemno dolga doba. Tudi pred epidemijo so bile službe, ki se ukvarjajo s pomočjo otrokom, premalo dostopne. Otroci so čakali na klinično pomoč po tri mesece, na pedopsihiatra tudi pol leta."

Pomemben oblikovalec otrokovega razvoja je izobrazba. Šola bi lahko z razvijanjem avtentičnih odnosov, časom za vzgojo in z iskrenim zanimanjem za otroke in njihove stiske postala varna mreža tudi za najranljivejše med njimi. Pomembno je zavedanje, da tega vsem otrokom ne omogoča niti lasten dom. Na to morda kaže tudi povečano število poskusov samomora ali samomorilnih misli med mladostniki.

"Mislim, da imamo veliko dobrih rešitev, ki potrebujejo uresničitev in politične odločitve. Ne si zatiskati oči pred tem delom naše družbe, pomembno jih je videti, premisliti in sprejeti odločitve. To ni sramota, sramota je tega ne videti."

Zato zdaj, ko učiteljem za blaženje novonastalih neenakosti in stisk ni ostalo veliko časa, nikakor ni čas za brezglavo lovljenje zadostnega števila ocen, je prepričana dr. Marija Anderluh.

Vsi, ki bi želeli prispevati v sklad Botrstva za pomoč otrokom, lahko to storite s poslanim SMS-om s ključno besedo BOTER5 na 1919 in v sklad programa Botrstvo prispevate 5 evrov. Če bi želeli nameniti več, lahko to storite z nakazilom, pri tem uporabite spodnje podatke.

Podatki za UPN

Next Episode

Za nas je bilo šolanje na daljavo grozljiva izkušnja

Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.

S sinom, ki se težko giblje in skoraj ne vidi, sva vsak dan za šolo porabila vsaj 14 ur, ki jih je moral pred zaslonom presedeti v vozičku, hči me je potrebovala zaradi hude disleksije, bili smo brez računalnikov in tisk

Sogovornica, ki sama živi s štirimi otroki in ima hude zdravstvene težave, je čez noč morala prevzeti breme šolanja za mlajša otroka. Sedmošolec, ki sicer v osnovni šoli ob pomoči spremljevalke dobi vso potrebno pomoč, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. Hči s hudo disleksijo in diskalkulijo je od doma opravljala obveznosti za drugi letnik gimnazije. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 14 ur, pravi mama, ki je dolgo prosila šolo, naj ima več razumevanja za okoliščine, v katerih se otroka šolata.

"Sin težko piše, zato moram namesto njega pisati jaz. Vsa navodila bi morali natisniti v bistveno večji pisavi, a nismo imeli tiskalnika. Dokler so bile občinske meje odprte, smo lahko zanj prosili znance, a se jih je v petek, ko smo liste dobili, nabralo tudi več kot 60. Vsakega je bilo treba obrezati, nalepiti v zvezek, opraviti zadano nalogo, sinu razložiti novo snov, se naučiti. Ko so se meje zaprle, smo bili še brez tega. Zatikalo se je tudi na spletu. Včasih je prišel na vrsto za učiteljičino pomoč šele ob 21.00, ko bi moral že v posteljo. Do razlage v spletni učilnici nismo mogli, ker je sošolec zanalašč zablokiral dostop. Težko je bilo, ker smo hkrati poslušali očitke, da se nočemo niti potruditi, da bi se sin vključil v videopovezavo."

Brez računalnikov, tiskalnika, strokovne pomoči – a z enakimi zahtevami kot pri tistih, ki to imajo

"Tudi hči, ki sicer dobi veliko dragocene pomoči v šoli in v dijaškem domu, je bila v zadnjih mesecih povsem odvisna od moje pomoči. Nenehno ji je treba brati, ker zaradi disleksije ne zmore sama, nenehno nadzirati opravljanje nalog, ker ji diskalkulija onemogoča tudi pisanje števil. Od jutra do večera sem bila razpeta med njima. A tudi noč nama ne prinese počitka, vsaj na dve uri ga moram tudi obračati v postelji, da ne pride do preležanin."

Ob šoku, ki ga je prinesel nov način poučevanja za vse, so pozabili na otroke, ki jim starši doma ne morejo nadomestiti vsega, kar jim lahko omogoči šola, opozarja sogovornica: "Nam bi že tiskalnik ogromno pomenil, ker bi lažje delali sproti. A žal ne morem kupiti ne tiskalnika ne barvnih kartuš, ki bi jih potrebovali, saj zaradi slabovidnosti in disleksije barve zelo veliko pomenijo in bi nujno potrebovali barvni tiskalnik. Mi pa že zdaj živimo ob pomoči humanitarnih organizacij, ker sem sama morala službo pustiti, ko se je rodil sin, ki potrebuje nenehno pomoč."

Če bo šolanje znova na daljavo, potrebujejo povsem drugačno organizacijo

Nekoliko lažje je bilo, ko so dobili dodatne računalnike in sta otroka lahko dobila pomoč na daljavo prostovoljnih inštruktorjev iz ZPM Ljubljana Moste - Polje.
Šolsko leto je zdaj za oba uspešno končano in mama ne želi niti razmišljati, da bi jeseni na tak način morali začeti znova. Tudi zato, ker poletje v tej družini nikakor ni čas počitka.

"Poletja mi nimamo. Julija postorimo doma stvari, s katerimi smo odlašali, avgusta sina čakajo terapije, vsak dan dve uri. Vse samoplačniško, vse leto varčujemo za to. Počitnic mi že lep čas nimamo," sklene samohranilka s štirimi otroki.

Šola na daljavo povzroča razlike in obstoječe še poglablja

Družin, ki jim je šolanje na daljavo prineslo popolnoma nove težave, je veliko. Samo v ZPM Ljubljana Moste - Polje so podarili več kot 700 računalnikov, brezplačne inštrukcije je ponujalo več kot 60 prostovoljcev, a nemalo družin vsej pomoči navkljub ni zmoglo pomagati otrokom pri sledenju zahtev. Ne gre le za otroke iz socialnega dna, ki so ostali brez najosnovnejšega oz. za otroke iz družin, ki so v minulih mesecih izgubile eksistenco. Šolanje na ta način je zelo prizadelo tudi otroke, ki jim starši iz kakršnih koli razlogov niso mogli pomagati, otroke, ki tudi sicer potrebujejo veliko specialno-pedagoške pomoči, otroke s težavami v duševnem zdravju in take, ki živijo v izredno nespo...