Botrstvo

Dva in pol meseca pa sta na družinah, ki so že pred korona obdobjem težko živele, pustile še drugačne posledice. Ljudem v stiski so vseskozi pomagali tudi številni prostovoljci in nevladne organizacije, med njimi tudi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Družine so se zelo različno spopadale s pomanjkanjem osnovnega, z izgubo službe, morda celo vsega dohodka, s strahom pred prihodnostjo, pravi Monika Erjavec Bizjak, ki jim je bila s psihosocialno pomočjo preko telefona vseskozi na voljo. Zelo pomembno je bilo tudi, kako so bili urejeni družinski odnosi že pred krizo in kako so bili ljudje opremljeni za soočanje z različnimi stiskami. Vsi, ki bi želeli prispevati v sklad Botrstva za pomoč otrokom, lahko to storite s poslanim SMS s ključno besedo BOTER5 na 1919 in v sklad programa Botrstvo prispevate 5 eur. Če bi želeli nameniti več, lahko to storite z nakazilom, pri tem uporabite spodnje podatke.

Deset tednov je na družinah, ki so že pred epidemijo bolezni težko živele, pustilo še drugačne posledice

Uraden konec epidemije za vse tiste, ki so izgubili zaposlitev, zaslužek, prihodnost, ki jih čakajo položnice, krediti in velikanska negotovost, ne pomeni pomembnega olajšanja, prej nasprotno – s koncem epidemije se sprošča tudi moratorij na izvršbe, upniki bodo imeli manj potrpljenja in več vzvodov za izterjavo dolga, marsikoga čakajo nepoplačani krediti. Dva meseca in pol pa sta na družinah, ki so že v obdobju pred koronavirusom težko živele, pustila še drugačne posledice. Ljudem v stiski so vseskozi pomagali tudi številni prostovoljci in nevladne organizacije, med njimi tudi ZPM Ljubljana Moste Polje.

"Velika razlika je, če otrok hodi v šolo in ima subvencionirano malico, nekateri tudi zajtrk, kosilo in popoldansko malico. Zdaj pa je vse to padlo na breme staršev in so morali zagotoviti toliko obrokov vsakodnevno za svojo družino. Velika stiska je, če ne moreš iti v trgovino in kupiti, kar bi si želel." – Monika Erjavec Bizjak

Družine so se zelo različno spopadale s pomanjkanjem osnovnega, z izgubo službe, morda celo vsega dohodka, s strahom pred prihodnostjo, pravi Monika Erjavec Bizjak, ki jim je bila s psihosocialno pomočjo po telefonu vseskozi na voljo. Zelo pomembno je bilo tudi, kako so bili urejeni družinski odnosi že pred krizo in kako so bili ljudje opremljeni za spoprijemanje z različnimi stiskami.

"V tem obdobju je bilo število uporabnikov od dvakrat do trikrat večje kot lani. To kaže na to, da je bilo veliko družin, ki niso zmogle kupiti hrane in osnovnih potrebščin, ki jih potrebuješ za življenje. Sram je bil zelo prisoten, ta krivda, da saj nam še ne gre tako slabo, bomo že nekako, ampak ko imaš enkrat ob sebi otroke, takrat si ne moreš dovoliti, da bo že nekako. Moraš poskrbeti za njih, moraš zagotoviti hrano, da jim lahko s čim postrežeš."

Šola na daljavo je nekaterim pomenila oporo, rutino, znak normalnosti, morda celo olajšanje, ker niso doživljali ustrahovanj sovrstnikov ali pritiska nenehnih ocenjevanj, drugim je bila ob spopadanju z vsemi težavami le še ena od tistih, ki jim jemlje voljo do življenja. Največja teža ukrepov pa je sedla na ramena tistih otrok, ki so imeli resnejše psihične ali učne težave že prej. Z vrnitvijo v šole bodo učitelji dobili veliko vlogo pri tem, kako bodo otroci predelali dobo korone. S posledicami, ki šele pridejo, pa se bodo najmočneje spopadali centri za socialno delo in nevladne organizacije. Te kljub svoji izjemno pomembni vlogi sploh v kriznih časih tudi same čutijo grožnje za lastno eksistenco, številni pa se bojijo tudi, da bo donatorskih sredstev občutno manj.

"Ključno je, kaj se bo zgodilo v nadaljnjem obdobju. Dva meseca in pol ni dolga doba, če se bodo zdaj ljudje ustrezno odzvali, ko se bodo otroci začeli vračati. Če se bodo našli ljudje, ki bodo znali z otroki, ki so doživeli ta manko, tudi to predelati, se z njimi pogovarjati, ovrednotiti zadeve, potem ne bo hudih posledic. Če pa bodo spet spregledani, pa je to lahko dolgoročni problem."

Monika Erjavec Bizjak dodaja, da morajo v nevladnih organizacijah, ki skrbijo za pomoč ljudem v stiski, ostati pozitivni in verjeti, da se bodo stvari odvijale v pravo smer, saj delajo z ljudmi, ki so obupali in ne vidijo rešitve: "Če bomo obupali tudi mi, kako jim bomo potem lahko pomagali? Mi moramo biti tisti, ki dajemo moč ljudem, ker k nam pridejo po pomoč."

Vsi, ki bi želeli prispevati v sklad Botrstva za pomoč otrokom, lahko to storite s poslanim SMS-om s ključno besedo BOTER5 na 1919 in v sklad programa Botrstvo prispevate 5 evrov. Če bi želeli nameniti več, lahko to storite z nakazilom, pri tem uporabite spodnje podatke.

Podatki za UPN

Po dijakih zadnjih letnikov in šolarjih prve triade so se danes v šole vrnili še devetošolci. Za njimi je devet tednov šolanja oz. poskusov šolanja na domu. Vsekakor je bil to čas, ko so brez ustrezne podpore in pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo. To sicer lahko dobijo pri različnih organizacijah, tudi takih, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po vsej Sloveniji.

Za devetošolci je devet tednov šolanja ali poskusov šolanja na domu ter čas, ko so brez ustrezne pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo

Otrokom in mladostnikom pomoč pri učenju ponujajo tudi različne organizacije, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po Sloveniji. V ljubljanskih Fužinah deluje center Cona Fužine, ki s še dvema sorodnima dnevnima centroma za otroke in mladostnike s težavami v odraščanju skrbi za otroke in mladostnike med desetim in devetindvajsetim letom, a v praksi zatočišče, podporo, spodbudo in pomoč pri njih dobivajo tudi mlajši, ki živijo v razmerah, v katerih vsega naštetega nimajo. Cona Fužine je bila med epidemijo zaprta, pomoč je ponujala le po spletu, a v okrnjenem in omejenem obsegu.

“Prvih štirinajst dni, tri tedne, mogoče celo ves mesec, smo se borili z osnovami. Zagotoviti prehrano, pomagati priti do elektronske opreme in drugih stvari. Da je bilo poskrbljeno za osnovno preživetje.” – Metka Čermelj, Cona Fužine

Skušali so pomagati prek vseh razpoložljivih virov, od Facebooka, elektronskih sporočil, aplikacij Skype in Zoom vse do Instagrama v želji, da bi izpeljali prostočasne dejavnosti, a njihovi uporabniki po njih niso imeli želje, saj so se ves čas ukvarjali z delom za šolo, Čermeljeva pravi, da je bilo zmede ogromno, spraševali so se, koliko je prav, da naredijo, in kaj se bo zgodilo, če šolarji ne bodo naredili vseh zahtevanih stvari:“Ko sem z otrokom delala prek Facebooka, sva se eno uro učila risati štirikotnik s šestilom, a v eni uri je bilo efektivnih pet minut. Otrok je od mene odšel razočaran, razočarana sem bila jaz.” Meni, da je bilo skrbi za šolo preveč in bi se morali bolj posvečati temu, da bi otroke spraševali, kako so, kako se počutijo in kako zmorejo.

“Vsi smo se morali navaditi, kako je biti 24 ur na dan s svojimi družinskimi člani. Kjer so stvari nefunkcionalne, tam se tega ne da navaditi.”

“Ko sem navezala stik z učiteljico, svetovalno delavko in povedala konkretno, zakaj otrok ni ničesar napisal, takrat je razumevanje vedno bilo. Ampak to so otroci, ki imajo zagovornika. V veliko primerih, s katerimi se ukvarjamo mi, starši ne morejo biti njihovi zagovorniki,” pojasnjuje Metka Čermelj, ki pravi, da bodo razlike med otroki po obdobju šolanja na daljavo ogromne, tudi pri opravljanju mature, saj so bile njihove možnosti za pripravljanje neprimerljive.

“Pri mladostnikih je en dan, en teden ali en konec tedna dovolj. Ne znam si predstavljati, kaj vse so doživeli. Niso se pripravljeni zelo veliko pogovarjati o tem. Iz tega lahko izidemo kot travmatizirana družba in najbolj me je strah, ali bomo znali odgovoriti na travme. Pomemben del življenja otrok je šel mimo, pa jih nihče ne vpraša, kako so ga preživeli.”

Dva meseca učenja od doma bosta za večino otrok najbrž kmalu le zanimiv spomin na nenavaden družinski čas. Za otroke, ki jim šola ali dijaški dom pomenita pobeg od stisk, nespodbudnih domačih razmer, razpadlih družinskih odnosov, strahu, kričanja in pomanjkanja najosnovnejšega, pa je bila to dolga in boleča doba, ki je znova razgalila, v kako drugačnih razmerah živijo otroci in kako ključne so te v času šolanja na daljavo.

Nihče ne ve, kaj vse se je dogajalo v teh tednih doma, koliko otrok je živelo v nespodbudnih družinskih razmerah, v strahu. Znova se je izkazalo, kako so predvsem družinske razmere ključne za uspešnost šolanja na daljavo

“Ko smo izvedeli, da je oči zbolel, smo se obremenjevali in razmišljali, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Če bo preživel. Vse razmišljaš. Čeprav nekdo misli, da kot mlad človek ne veš, kaj je pritisk, kaj je stres, jaz mislim, da ni tako. Vseeno to vpliva, to imaš v glavi, ne moreš se normalno sprostiti in posvetiti svojemu cilju.”

Naš sogovornik, zdaj že polnoletni dijak, je zagotovo med tistimi, katerih domače razmere res močno vplivajo na uspešnost in motivacijo za opravljanje šolskih obveznosti. Ko ne dela honorarno, je namreč na voljo staršem.

“Pri očetu je bolezen že toliko napredovala, da je izgubil veliko telesne mase, zato težko hodi. Je tudi astmatik in če dobi napad, je težava, ker so mu odstranili polovico pljuč. On ne more pomagati mami, ona ne more pomagati njemu, zato skrbim za oba. Mami ima hrbtenico v slabem stanju in je že skoraj invalidka. Poskušamo, da vseeno čim več uporablja invalidski voziček.”

Toda pred dobrima dvema mesecema se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo, dober mesec je preživela v bolnišnici, domov je prišla z zahtevno diagnozo.

“Ugotovili so, da ima raka na pljučih in bezgavkah. Težava je, ker je to razširjeno po celih pljučnih bezgavkah, bolezen je hitro napredovala. Začela je dobivati biološko kemoterapijo in se borimo. Prva dva tedna sta bila stresna, saj so bile to hude bolečine, to je tako zdravilo, ko človek ni pri zavesti, zato potrebuje štiriindvajseturno oskrbo. Si zraven nje in jo tolažiš, si psihična in fizična opora.”

Tako v manjšem blokovskem stanovanju komaj polnoleten edinorojeni skrbi za preživetje in zdravstveno oskrbo dveh zelo bolnih staršev.

“Kuham največ v družini, sem naučen že iz otroštva. Opravljam hišna opravila. Res mi ni težko tega početi. Čistim, kuham, peljem ju k zdravniku, ko sem delal, sem pomagal še pri plačilu položnic in nabavi hrane. Fizično sem navajen delati, ko pa gresta spat, sem v sobi in razmišljam, kaj bo jutri, kaj pa če se zgodi, da kateri od staršev umre, kaj bo potem. To vseeno navleče neke posledice zate in bolj ko razmišljaš o tem, slabše je. Ne morem pa ne razmišljati o tem, ker te vseeno skrbi. Skušaš se zamotiti z drugimi stvarmi, greš na kakšen sprehod. Obenem se še šolam in res ni lahko.”

Šolarji in dijaki brez računalniške opreme za dostop do izobraževanja na daljavo

Tako kot naš sogovornik številni šolarji in dijaki niso imeli ne računalniške opreme ne znanja, kako z njo delati, ko so jo dobili. Težavo sta predstavljala dostop do interneta in tiskanje učnih listov, nekaterim učencem je obupno manjkala pomoč pri razumevanju snovi, delanju nalog, ostali so brez specialnopedagoške pomoči, ki jim jo zagotavljajo sicer že skoraj zloglasne odločbe. Za številne, predvsem molčeče, nevidne najstnike, ki o stiskah težko govorijo, nikoli ne bomo vedeli, skozi kakšen pekel so šli. Prostovoljci opozarjajo na družine, ki so ostale brez osnovne hrane, brez vseh sredstev za preživljanje, na družine, ki živijo v vlažnih, plesnivih in tako premajhnih stanovanjih, da lahko mladostniki spijo le pod kuhinjsko mizo. Številni bodo znova – kot se je to zgodilo že v prejšnji krizi – prevzeli nase strašansko breme preživetja svoje družine.

Med tistimi, ki je v času triletnega poklicnega izobraževanja, je tudi naš sogovornik. Več okoliščin je sovpadlo, da tretjega letnika lani ni zmogel končati, z očetovo invalidsko upokojitvijo se je zmanjšal tudi družinski dohodek:

“Nikoli nismo živeli v razkošju, vedno smo živeli skromno. Smo iz delovne družine, mami je delala v več službah hkrati. Ni nam težko delati. Tudi sam sem delal, ko sem se šolal, delal sem po šestnajst, osemnajst ur na dan. To je bila neka konstanta. Z minimalno pokojnino se ne da preživeti v teh standardih. Delati sem začel že v prvem letniku, takrat so bila to poletna dela in delo med vikendi. Zares pa sem prek študentskega servisa začel delati proti koncu drugega letnika. Do zdaj sem vseskozi delal, razen zdaj zaradi epidemije koronavirusa.”

Šolanje je lani dal na stran, da je lahko delal in preživljal družino

Šola je bila kolateralna žrtev, lani tretjega letnika ni izdelal in s tem šolanja ni končal, a bil je trdno odločen, da bo letos opravil manjkajoče predmete...

Med dejavnostmi, ki jih večgeneracijski centri po vsej Sloveniji nudijo mlajšim obiskovalcem, je vseskozi tudi učna pomoč. Tudi, ko je pouk še potekal normalno, je z razumevanjem snovi, zbranostjo, učnimi strategijami, motivacijo imelo težave veliko otrok. Mnogim starši ali sorojenci ne morejo pomagati, številni si ne morejo privoščiti plačane pomoči inštruktorjev in bi brez pomoči prostovoljcev težko zmogli šolske obveznosti. Zdaj, ko se je pouk popolnoma preselil med domače stene, pa so ti otroci ostali tudi brez pomoči učiteljev, specialnih pedagogov, psihologov in seveda tudi vrstnikov. Med številnimi prostovoljci, ki nudijo pomoč, so tudi prostovoljci, ki pomagajo otrokom iz VGC Skupna točka v Ljubljani. Jana Vidic se je pogovarjala z Estero Popovič, vodjo učne pomoči in drugih dejavnosti v Večgeneracijskem centru Ljubljana.

Med dejavnostmi, ki jih večgeneracijski centri po vsej Sloveniji ponujajo mlajšim obiskovalcem, je tudi učna pomoč, ki te dni poteka ob pomoči različnih spletnih aplikacij

Med dejavnostmi, ki jih večgeneracijski centri po vsej Sloveniji ponujajo mlajšim obiskovalcem, je vseskozi tudi učna pomoč. Tudi ko je pouk še potekal normalno, je z razumevanjem snovi, zbranostjo, učnimi strategijami, motivacijo imelo težave veliko otrok. Številnim starši ali sorojenci ne morejo pomagati, številni si ne morejo privoščiti plačane pomoči inštruktorjev in bi brez pomoči prostovoljcev težko zmogli šolske obveznosti. Zdaj ko se je pouk popolnoma preselil med domače stene, pa so ti otroci ostali tudi brez pomoči učiteljev, specialnih pedagogov, psihologov in seveda tudi vrstnikov.

Učna pomoč te dni poteka na daljavo, a tako učitelji kot inštruktorji niso dobili nobenih natančnih navodil, kako naj poučevanje in pomoč potekata, učenci iz šol dobivajo zelo raznovrstne različice tega, kar naj bi nadomeščalo pouk. Težko je tudi, če otroci nimajo ustrezne računalniške opreme, če jo hkrati uporabljajo vsi otroci v družini, ali pa nimajo znosne spletne povezave. Takšne težave se v normalnih razmerah razrešijo ali vsaj omilijo, ko pouk poteka v šoli, saj so tam dostopni enaka oprema, enaka prehrana, ista učiteljica, na voljo je dodatna učna pomoč, vsem so na voljo knjige in pripomočki, ki jih nekateri doma nimajo.

“Najbolj me skrbi za tiste, ki nimajo nikogar, s komer bi se lahko pogovarjali, in za takšne, za katere starši poročajo, da zelo veliko spijo. Verjetno se bodo poznali tudi kakšni strahovi pred dotikanjem in objemanjem,” svoje skrbi o stanju otrok v tem času in po tem, ko se bodo zopet vrnili med ljudi, pojasnjuje Estera Popovič, vodja učne pomoči in drugih dejavnosti v Večgeneracijskem centru Ljubljana

“Opažam, da je vsem že težko. Težko je inštruktorjem in učiteljem, težko je otrokom in staršem. Vsi smo že utrujeni od te tehnologije.” – Estera Popovič

“Vseeno znamo držati skupaj. Tisti ljudje, ki so pripravljeni pomagati, so tukaj in so na voljo. Vesela sem, da so prostovoljci še vedno z nami, otrokom smo lahko pokazali, da smo še vedno tukaj, ne glede na to, kaj se bo zgodilo,” še dodaja Popovičeva.

In kaj so tiste stvari, ki se jih bomo po njenem mnenju iz koronakrize naučili?

“Solidarnost, empatija in to, da znamo sodelovati.”

Hvala vsem, ki pomagate otrokom in mladostnikom pri premagovanju šolskih težav, in vsem, ki na kakršen koli način pomagate ljudem v stiski. Kljub sproščanju ukrepov se številne težave ne bodo zmanjševale, prav nasprotno. In pomoč med ljudmi je in bo ena najpomembnejših lekcij koronskih, še bolj pa postkoronskih časov. Hvala tudi vsem donatorjem, ki so darovali računalniško opremo.

Tiste, ki bi želeli pomagati pri zagotavljanju botrovanja tistim otrokom iz Botrstva, katerih botri tega plačila ne zmorejo več, pa spomnimo na možnost donacije 5 evrov s poslanim SMS-om z geslom BOTER5 na številko 1919.

Med maturanti, ki so nestrpno čakali na današnje rezultate mature, je bila tudi Ana. Čeprav je zelo uspešna dijakinja brez učnih težav, je bilo šolsko leto, v katerem je končala splošno gimnazijo, tudi zanjo izjemno naporno. V družini je namreč šest otrok, zato je bilo šolanje na daljavo, vključno s pripravami na maturo, izjemno stresno. In še nikoli ni bil uspeh dijakov tako zelo odvisen od tega, v kakšnih razmerah in življenjskih okoliščinah živi njegova družina.

Pogoji za pripravo na maturo so bili letos izjemno odvisni od okoliščin, ki jih je imel dijak doma, številni so ostali brez dodatne pomoči in razlage

Med maturanti, ki so nestrpno čakali na današnje rezultate mature, je bila tudi Ana. Čeprav je zelo dobra dijakinja brez učnih težav, je bilo šolsko leto, v katerem je končala splošno gimnazijo, tudi zanjo izjemno naporno. V družini je namreč šest otrok, zato je bilo sodelovanje na daljavo, vključno s pripravami na maturo, izjemno stresno. Težave šolarjev in dijakov, predvsem tistih v zaključnih letnikih, so bile po njenem mnenju bistveno podcenjene.

"Doma nimamo tiskalnika in nismo imeli dovolj računalnikov, da bi lahko vsi normalno sledili pouku. Sama sem zato obveznosti, vključno s pisanji testov in nalog, opravljala prek telefona. Težava je tudi tiskanje, saj tudi če bi imeli tiskalnik, je to nepredstavljiva količina papirja in barve. Je sploh kdo pomislil na to? Starejši otroci v družinah smo morali prevzeti skrb za mlajše, za razlage, delanje nalog, tudi za gospodinjstvo. Čeprav sem skušala zahteve učiteljev izpolnjevati sproti, jih je bilo toliko, da sem bila v nenehnem zaostanku. Tudi zato se je zaključno ocenjevanje zavleklo v drugo polovico maja, nekateri so bili ocenjevani še po 20. maju, medtem ko je v običajnih letih ocenjevanje zaključeno do konca aprila in je ves preostali čas namenjen pripravam na maturo. Letos je bilo vse drugače in podajanje snovi prek spleta je nekaj povsem drugega kot v živo. Srečanja prek aplikacije Zoom so lahko trajale največ 40 minut, saj se ta potem izklopi, mi pa smo porabili vsaj 10 minut, da smo se sploh uspeli priklopiti. Tako podajanje snovi še zdaleč ni tako učinkovito kot je poučevanje v razredu. Najbolj prikrajšani pa so bili tisti, ki potrebujejo dodatno pomoč. Ostali so skoraj povsem brez nje. In kljub vsem pozivom dijakom, naj se zaradi naštetega izvajanje mature vsaj prilagodi, je bila matura povsem enaka kot prejšnja leta. Na moji poli je bil natisnjen datum 5. maj, čeprav smo ga pisali bistveno kasneje. Meni se to ne zdi pravično: mlade se vedno poziva, naj se čim bolj vključujemo v politiko. Ko pa smo res prosili za pomoč in razumevanje, pa se nas ni uslišalo."