Botrstvo

15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.

Izčrpana mama sama v celoti neguje hudo bolna dva otroka in komaj pokretnega moža. Z mizernimi dohodki zmanjkuje že za mleko, selitev v stanovanje brez stopnic pa bi bila mogoča le, če bi se zgodil čudež ...

Skoraj vsako leto življenja družini prinese novo hudo preizkušnjo. Petnajstletna Lana je pred dobrim letom zbolela za hudo boleznijo mišičnega stika, 13-letni Miji nekaj zadnjih let življenje kroji epilepsija, najmlajši, 8-letni Lars pa se je že rodil s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. In tudi zdravstveno stanje očeta se je po poškodbi iz mladosti, s katero je prej vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je bil pred kratkim invalidsko upokojen.

"Trije od petih članov družine potrebujejo 24-urno nego, pomoč, nadzor, tako da je zelo težko," priznava sogovornica, ki povsem sama skrbi še za svoje ostarele starše. Ves dan in tudi vsa noč sta zato namenjena negi in pomoči trem družinskim članom s hudimi invalidnostmi.

"Zjutraj je treba najprej umiti in preobleči moža, nato sina, na koncu pomagati še hčerki ..."

Niti za trenutek ga ne smemo spustiti izpred oči

Lars je najmlajši otrok. Da z njim nekaj ni v redu, so opazili takoj ob rojstvu. Ima neozdravljive razvojne motnje, ki zahtevajo nenehno pozornost, nadzor, terapije in prilagoditve: "Ima senzorne težave, zapoznel razvoj, težave z govorom, hiperaktivnost, potrebuje nenehen nadzor, saj se ne boji višine, globine, lahko bi odprl okno in padel skozenj, na cesti se ne ustavi, ne sliši, ne zna se obleči, sleči, nenehno potrebuje spodbudo, vodenje, nadzor, tudi ponoči, ko se zbuja, vstaja, potrebuje spremstvo na stranišče ... to je zelo izčrpavajoče."

Lana ne zmore več brez vozička

Če je najmlajši Lars otrok s posebnostmi od rojstva in ima Mija težave z epilepsijo že nekaj let, pa je bila bolezen najstarejše Lane, odkrita lani, nepričakovan in hud udarec: "Njene mišice vse bolj slabijo, vse bolj je utrujena, težko se premika, umiva, ne more se več sprehoditi po ulici, ne more v trgovino, niti pet zvezkov hkrati ne more več nesti, ko gremo kam, uporabljamo invalidski voziček, vsak dan mora vzeti deset ali enajst tablet," našteva mama. Teh Laninih 11 tablet dnevno je samo del vsakodnevne lekarniške rutine. Za katero mora v celoti skrbeti naša sogovornica: "Za moža jih je 13, vključno z obliži, jaz jih jemljem osem, Mija pa jemlje eno za epilepsijo, vendar mora imeti zdravila za morebiten napad nenehno s seboj."

Nihče od otrok se ne more vrniti v šolo, vsi za šolanje potrebujejo mamino pomoč

Ob vse zahtevnejši negi treh invalidnih, težko pokretnih oz. nenehnega nadzora potrebnih družinskih članov mama že več kot leto dni nase prevzema tudi vse breme šolanja na daljavo, saj se prav zaradi svojega in očetovega zdravstvenega stanja otroci ne smejo vrniti v šolo. Težko je bilo že prej, ko je bil tak pouk dobro organiziran za vse, zdaj, ko sistemskih prilagoditev ni več, je še težje: "Ena deklica iz šole dobiva navodila in pomoč, druga nič, znajti se moramo sami. Z Larsom pa tako ali tako vse, vključno s terapijami, izvajam sama doma." Tako je breme šolanja in razvoja povsem odvisno od iznajdljivosti in vztrajnosti mame, ki pomaga vsem trem. Sploh Mija ima, odkar jemlje redno terapijo proti epilepsiji, močno zmanjšane učne sposobnosti: "Zdravila zelo vplivajo na njeno razmišljanje, razumevanje, pomnjenje. Odkar jih jemlje, so težave. Bile so že prej, ko je bil pouk v šoli, zdaj, ko smo že dobro leto doma in je vse na daljavo, pa je vse še bistveno težje."

Stanovanje ni primerno, a ostali bi brez strehe nad glavo

Delo negovalke, gospodinjska dela, pomoč pri šolanju na daljavo in izvajanje terapij za Larsa je toliko težje, ker živijo v sicer lepem najemniškem stanovanju, ki pa je za tako hude invalide neprimerno. Pred nekaj meseci, v času precej ostrih omejitev, so namreč zelo na hitro morali zapustiti prejšnje najemniško stanovanje, ki je bilo večje in pritlično, a druge izbire niso imeli:

"Morali smo najeti to stanovanje, ker nismo imeli kam, ostali bi dobesedno brez strehe nad glavo. Vem, da ni idealno, vem, da ni primerno za invalide, vem, da ima stopnice, a druge izbire nismo imeli. Stanovanj ni."

Nekaj stopnic je zanje kot gora

Ta dom je bistveno premajhen zanje, dekleti imata pograd, ki je v primeru Mijinega epileptičnega napada neprimeren, zahtevno nego komaj pokretnih članov je skoraj nemogoče opraviti v miniaturni ko...

Več kot 2600 staršev je v le šestih dneh odgovorilo na spletno anketo Inštituta 8. marec o šolanju na domu in hkrati tudi opisalo razmere in njegov vpliv na počutje in odnose v družinah. Šolanje na daljavo je namreč močno poseglo v njihovo življenje in poglobilo socialne in družbene neenakosti. To so zgodbe o izčrpanosti, tesnobnosti, apatičnosti, depresiji, občutku brezizhodnosti. Sodelujoči v anketi so opisali številne stiske ter vse prej kot idealizirano podobo življenja družin v času šolanju na domu, pravita Mark J. Užmah, član inštituta 8. marec, študent pedagogike in vodja raziskave ter strokovna sodelavka, metodologinja dr. Jasna Mažgon, profesorica metodologije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

To so tudi zgodbe o izčrpanosti, tesnobnosti, apatičnosti, depresiji, občutku brezizhodnosti, številnih stiskah ter vse prej kot idealizirani podobi življenja družin v obdobju šolanju na domu

Več kot 2600 staršev je v le šestih dneh odgovorilo na spletno anketo Inštituta 8. marec o šolanju na domu in hkrati tudi opisalo razmere in vpliv na počutje in odnose v družinah. Šolanje na daljavo je namreč močno poseglo v njihovo življenje in poglobilo socialne in družbene neenakosti. Sodelujoči v anketi so opisali številne stiske ter vse prej kot idealizirano podobo življenja družin v obdobju šolanja na domu.

"To so zgodbe o izčrpanosti, tesnobnosti, apatičnosti, depresiji, občutku brezizhodnosti," pravita Mark J. Užmah, član Inštituta 8. marec, študent pedagogike in vodja raziskave, ter strokovna sodelavka, metodologinja dr. Jasna Mažgon, profesorica metodologije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Analiza odgovorov je pokazala to, na kar nevladne organizacije, šole in tudi mi v naših oddajah opozarjamo že nekaj mesecev: da je šolanje na tak način za številne družine zelo težko, da kljub javno izkazanemu zadovoljstvu pristojne ministrice tehnične možnosti za kakovosten pouk na daljavo še zdaleč niso zagotovljene vsem otrokom in da je uspešnost šolanja otrok izjemno odvisna od domačih razmer in sposobnosti staršev za potrebno pomoč.

Kar 90 odstotkov anketiranih je bilo žensk, skoraj polovica pa je živela v štiričlanski družini. Oseminosemdeset odstotkov anketirancev je za otroke skrbelo skupaj s partnerjem. Če pogledamo razporeditev po spolu, vidimo, da dve tretjini žensk pravita, da otrokom pomagajo samo one, moških je le dobra petina. Zato pa skoraj tretjina (31,2 %) moških navaja, da otrokom najbolj pomaga partnerka. Evidentno je torej, da so s pomočjo otrokom pri šolskih opravilih najbolj obremenjene ženske, matere in skrbnice. Več kot polovica jih navaja tudi, da večina gospodinjskih opravil pade na njihova ramena.

In kako so anketiranci doživeli te mesece šolanja na daljavo? Prilagamo nekaj anonimnih pričevanj.

"Izmučena sem in ne morem več. Ko otroci zaspijo, jočem in se tresem. Grozljivka."

"Iskreno ...? Sem razvalina. Živim za službo in šolo. Nimam časa za nič drugega. Težko je."

"Izmučena sem in sploh ne vem, kako naj pomagam svojim otrokom, ko jih gledam tako brez volje in motivacije. Niti sebi niti njim ne znam pomagati. Mislim, da me bo to uničilo oziroma me uničuje."

Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.

Že pred epidemijo sta dve tretjini ustvarjalcev na področju kulture živeli pod pragom revščine

"Težko je biti mama, učiteljica, gospodinja in hkrati razmišljati o tem, kako in kje zaslužiti karkoli, da ohraniš družino pri življenju in otrokom zagotoviš zgolj najnujnejše, topel dom in hrano. Sploh ne govorimo o velikih materialnih stvareh, potrebujejo pa varnost in čustveno stabilnost, pri kateri zaradi vse te negotovosti vsi stopamo po njenem robu. Ali čez," je iskrena Inga Remeta, diplomirana socialna delavka, direktorica gledališča Glej in predsednica društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija.

Med zaposlene ali samozaposlene v kulturi sodi cela paleta umetnikov, ustvarjalcev in podpornih izvajalcev, umetniških dogodkov in vsebin, izvedba teh pa je močno omejena že skoraj leto dni. Kljub temu pa jim niz protikoronskih zakonov skoraj nikakor ni pomagal. Zaposleni in samozaposleni v kulturi so sicer upravičeni do prejemanja temeljnega dohodka oz. nadomestila za čakanje na domu - tako kot zaposleni v drugih panogah -, vendar do te pomoči še zdaleč niso upravičeni vsi, ki jim kultura pomeni kruh.

"Ugotavljamo, da imamo mnogo nevladnih organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi in kot sami veste, so bile pomoči v vseh protikoronskih paketih namenjene tistim, ki imajo število zaposlenih ljudi od enega dalje. Ravno ta segment ostaja praznih rok. Razmišlja se o tem, kako pomagati tudi tem, bomo pa videli, če bomo našli kakšno. Segmentu organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi, ni uspelo dobiti nobene pomoči, niti za obratovalne stroške niti dodatnih finančnih inekcij, kot so jih dobila mnoga podjetja."

"Že pred epidemijo in težavami, ki jih je doprinesla epidemija, sta dve tretjini samozaposlenih na področju kulture živeli pod pragom revščine. Kaj se bo zgodilo sedaj oz. kakšna številka bo sedaj v času epidemije in po njej, je pa še vedno zelo velik vprašaj in ravno zaradi tega vprašaja se borimo, se trudimo našim odločevalcem in vladi razložiti, da ta sektor nujno potrebuje premišljene mehanizme, s katerimi bi se lahko delovanje ohranilo in spodbudilo za vnaprej," je stvarna Inga Remeta. Po dolgih mesecih čakanja so ob koncu lanskega leta sicer večinoma bile izplačane mnoge že zdavnaj zapadle obveznosti države in lokalnih skupnosti, a prihodnost je izrazito negotova.

Predvsem zato, ker je prihodnost tako grozljivo negotova kot še nikoli v času samostojne države. K temu dodatno pripomore dejstvo, da je preživetje mnogih ustvarjalcev v kulturi odvisno tudi od razpisov. Za katere pa je tudi letos nejasno, kdaj bodo ter kako in v kakšnem času jih bo sploh mogoče realizirati.

"Ljudje so lačni. Pa nočem, da to zveni, da delavci in delavke v kulturi vpijemo, ker se ne počutimo sposobne, da sami sebe preživimo. Daleč od tega. Mislim, da govorimo o sektorju, ki je zelo intelektualno podkrepljen, imamo zelo profesionalne in sposobne ljudi. Ampak ko ti je odvzeta možnost dela, razvoja in izvajanja vsebin, ki so tvoja služba, se res znajdemo v strašnih zagatah."

Inga Remeta še dodaja, da ljudje dejansko so lačni: "Razlika med kulturno panogo in ostalimi gospodarskimi panogami je to, da ostale bodo slej ali prej prišle na zeleno vejo in bodo začele izvajati svoje vsebine, mi pa še nekaj časa ne bomo oz. se bomo zelo aktivno ukvarjali s kriznim managementom in bojem za umestitev na pravo mesto znotraj družbe in vrednot v družbi, v kateri živimo."

Že dolgo stanje v kulturi, vključno s finančno varnostjo družin, ki jim kultura reže kruh, ni bilo tako težko in negotovo. Ker se s koncem epidemije bližajo tudi konci moratorijev na kredite, izvršbe, deložacije in druge obveznosti, bo letos v hudi stiski nedvomno še več družin oz otrok kulturnih ustvarjalcev. Zato v humanitarnih organizacijah, tudi ZPM Moste polje, ki vodi program Botrstvo, pozivajo, naj pomoč za svoje stiske poiščejo čim prej, saj so tako bistveno lažje rešljive.

Kultura nas resda na različne načine nedvomno vse hrani, kar pa žal ne pomeni, d...

Dva in pol meseca pa sta na družinah, ki so že pred korona obdobjem težko živele, pustile še drugačne posledice. Ljudem v stiski so vseskozi pomagali tudi številni prostovoljci in nevladne organizacije, med njimi tudi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Družine so se zelo različno spopadale s pomanjkanjem osnovnega, z izgubo službe, morda celo vsega dohodka, s strahom pred prihodnostjo, pravi Monika Erjavec Bizjak, ki jim je bila s psihosocialno pomočjo preko telefona vseskozi na voljo. Zelo pomembno je bilo tudi, kako so bili urejeni družinski odnosi že pred krizo in kako so bili ljudje opremljeni za soočanje z različnimi stiskami. Vsi, ki bi želeli prispevati v sklad Botrstva za pomoč otrokom, lahko to storite s poslanim SMS s ključno besedo BOTER5 na 1919 in v sklad programa Botrstvo prispevate 5 eur. Če bi želeli nameniti več, lahko to storite z nakazilom, pri tem uporabite spodnje podatke.

Deset tednov je na družinah, ki so že pred epidemijo bolezni težko živele, pustilo še drugačne posledice

Uraden konec epidemije za vse tiste, ki so izgubili zaposlitev, zaslužek, prihodnost, ki jih čakajo položnice, krediti in velikanska negotovost, ne pomeni pomembnega olajšanja, prej nasprotno – s koncem epidemije se sprošča tudi moratorij na izvršbe, upniki bodo imeli manj potrpljenja in več vzvodov za izterjavo dolga, marsikoga čakajo nepoplačani krediti. Dva meseca in pol pa sta na družinah, ki so že v obdobju pred koronavirusom težko živele, pustila še drugačne posledice. Ljudem v stiski so vseskozi pomagali tudi številni prostovoljci in nevladne organizacije, med njimi tudi ZPM Ljubljana Moste Polje.

"Velika razlika je, če otrok hodi v šolo in ima subvencionirano malico, nekateri tudi zajtrk, kosilo in popoldansko malico. Zdaj pa je vse to padlo na breme staršev in so morali zagotoviti toliko obrokov vsakodnevno za svojo družino. Velika stiska je, če ne moreš iti v trgovino in kupiti, kar bi si želel." – Monika Erjavec Bizjak

Družine so se zelo različno spopadale s pomanjkanjem osnovnega, z izgubo službe, morda celo vsega dohodka, s strahom pred prihodnostjo, pravi Monika Erjavec Bizjak, ki jim je bila s psihosocialno pomočjo po telefonu vseskozi na voljo. Zelo pomembno je bilo tudi, kako so bili urejeni družinski odnosi že pred krizo in kako so bili ljudje opremljeni za spoprijemanje z različnimi stiskami.

"V tem obdobju je bilo število uporabnikov od dvakrat do trikrat večje kot lani. To kaže na to, da je bilo veliko družin, ki niso zmogle kupiti hrane in osnovnih potrebščin, ki jih potrebuješ za življenje. Sram je bil zelo prisoten, ta krivda, da saj nam še ne gre tako slabo, bomo že nekako, ampak ko imaš enkrat ob sebi otroke, takrat si ne moreš dovoliti, da bo že nekako. Moraš poskrbeti za njih, moraš zagotoviti hrano, da jim lahko s čim postrežeš."

Šola na daljavo je nekaterim pomenila oporo, rutino, znak normalnosti, morda celo olajšanje, ker niso doživljali ustrahovanj sovrstnikov ali pritiska nenehnih ocenjevanj, drugim je bila ob spopadanju z vsemi težavami le še ena od tistih, ki jim jemlje voljo do življenja. Največja teža ukrepov pa je sedla na ramena tistih otrok, ki so imeli resnejše psihične ali učne težave že prej. Z vrnitvijo v šole bodo učitelji dobili veliko vlogo pri tem, kako bodo otroci predelali dobo korone. S posledicami, ki šele pridejo, pa se bodo najmočneje spopadali centri za socialno delo in nevladne organizacije. Te kljub svoji izjemno pomembni vlogi sploh v kriznih časih tudi same čutijo grožnje za lastno eksistenco, številni pa se bojijo tudi, da bo donatorskih sredstev občutno manj.

"Ključno je, kaj se bo zgodilo v nadaljnjem obdobju. Dva meseca in pol ni dolga doba, če se bodo zdaj ljudje ustrezno odzvali, ko se bodo otroci začeli vračati. Če se bodo našli ljudje, ki bodo znali z otroki, ki so doživeli ta manko, tudi to predelati, se z njimi pogovarjati, ovrednotiti zadeve, potem ne bo hudih posledic. Če pa bodo spet spregledani, pa je to lahko dolgoročni problem."

Monika Erjavec Bizjak dodaja, da morajo v nevladnih organizacijah, ki skrbijo za pomoč ljudem v stiski, ostati pozitivni in verjeti, da se bodo stvari odvijale v pravo smer, saj delajo z ljudmi, ki so obupali in ne vidijo rešitve: "Če bomo obupali tudi mi, kako jim bomo potem lahko pomagali? Mi moramo biti tisti, ki dajemo moč ljudem, ker k nam pridejo po pomoč."

Vsi, ki bi želeli prispevati v sklad Botrstva za pomoč otrokom, lahko to storite s poslanim SMS-om s ključno besedo BOTER5 na 1919 in v sklad programa Botrstvo prispevate 5 evrov. Če bi želeli nameniti več, lahko to storite z nakazilom, pri tem uporabite spodnje podatke.

Podatki za UPN

Dva meseca učenja od doma bosta za večino otrok najbrž kmalu le zanimiv spomin na nenavaden družinski čas. Za otroke, ki jim šola ali dijaški dom pomenita pobeg od stisk, nespodbudnih domačih razmer, razpadlih družinskih odnosov, strahu, kričanja in pomanjkanja najosnovnejšega, pa je bila to dolga in boleča doba, ki je znova razgalila, v kako drugačnih razmerah živijo otroci in kako ključne so te v času šolanja na daljavo.

Nihče ne ve, kaj vse se je dogajalo v teh tednih doma, koliko otrok je živelo v nespodbudnih družinskih razmerah, v strahu. Znova se je izkazalo, kako so predvsem družinske razmere ključne za uspešnost šolanja na daljavo

“Ko smo izvedeli, da je oči zbolel, smo se obremenjevali in razmišljali, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Če bo preživel. Vse razmišljaš. Čeprav nekdo misli, da kot mlad človek ne veš, kaj je pritisk, kaj je stres, jaz mislim, da ni tako. Vseeno to vpliva, to imaš v glavi, ne moreš se normalno sprostiti in posvetiti svojemu cilju.”

Naš sogovornik, zdaj že polnoletni dijak, je zagotovo med tistimi, katerih domače razmere res močno vplivajo na uspešnost in motivacijo za opravljanje šolskih obveznosti. Ko ne dela honorarno, je namreč na voljo staršem.

“Pri očetu je bolezen že toliko napredovala, da je izgubil veliko telesne mase, zato težko hodi. Je tudi astmatik in če dobi napad, je težava, ker so mu odstranili polovico pljuč. On ne more pomagati mami, ona ne more pomagati njemu, zato skrbim za oba. Mami ima hrbtenico v slabem stanju in je že skoraj invalidka. Poskušamo, da vseeno čim več uporablja invalidski voziček.”

Toda pred dobrima dvema mesecema se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo, dober mesec je preživela v bolnišnici, domov je prišla z zahtevno diagnozo.

“Ugotovili so, da ima raka na pljučih in bezgavkah. Težava je, ker je to razširjeno po celih pljučnih bezgavkah, bolezen je hitro napredovala. Začela je dobivati biološko kemoterapijo in se borimo. Prva dva tedna sta bila stresna, saj so bile to hude bolečine, to je tako zdravilo, ko človek ni pri zavesti, zato potrebuje štiriindvajseturno oskrbo. Si zraven nje in jo tolažiš, si psihična in fizična opora.”

Tako v manjšem blokovskem stanovanju komaj polnoleten edinorojeni skrbi za preživetje in zdravstveno oskrbo dveh zelo bolnih staršev.

“Kuham največ v družini, sem naučen že iz otroštva. Opravljam hišna opravila. Res mi ni težko tega početi. Čistim, kuham, peljem ju k zdravniku, ko sem delal, sem pomagal še pri plačilu položnic in nabavi hrane. Fizično sem navajen delati, ko pa gresta spat, sem v sobi in razmišljam, kaj bo jutri, kaj pa če se zgodi, da kateri od staršev umre, kaj bo potem. To vseeno navleče neke posledice zate in bolj ko razmišljaš o tem, slabše je. Ne morem pa ne razmišljati o tem, ker te vseeno skrbi. Skušaš se zamotiti z drugimi stvarmi, greš na kakšen sprehod. Obenem se še šolam in res ni lahko.”

Šolarji in dijaki brez računalniške opreme za dostop do izobraževanja na daljavo

Tako kot naš sogovornik številni šolarji in dijaki niso imeli ne računalniške opreme ne znanja, kako z njo delati, ko so jo dobili. Težavo sta predstavljala dostop do interneta in tiskanje učnih listov, nekaterim učencem je obupno manjkala pomoč pri razumevanju snovi, delanju nalog, ostali so brez specialnopedagoške pomoči, ki jim jo zagotavljajo sicer že skoraj zloglasne odločbe. Za številne, predvsem molčeče, nevidne najstnike, ki o stiskah težko govorijo, nikoli ne bomo vedeli, skozi kakšen pekel so šli. Prostovoljci opozarjajo na družine, ki so ostale brez osnovne hrane, brez vseh sredstev za preživljanje, na družine, ki živijo v vlažnih, plesnivih in tako premajhnih stanovanjih, da lahko mladostniki spijo le pod kuhinjsko mizo. Številni bodo znova – kot se je to zgodilo že v prejšnji krizi – prevzeli nase strašansko breme preživetja svoje družine.

Med tistimi, ki je v času triletnega poklicnega izobraževanja, je tudi naš sogovornik. Več okoliščin je sovpadlo, da tretjega letnika lani ni zmogel končati, z očetovo invalidsko upokojitvijo se je zmanjšal tudi družinski dohodek:

“Nikoli nismo živeli v razkošju, vedno smo živeli skromno. Smo iz delovne družine, mami je delala v več službah hkrati. Ni nam težko delati. Tudi sam sem delal, ko sem se šolal, delal sem po šestnajst, osemnajst ur na dan. To je bila neka konstanta. Z minimalno pokojnino se ne da preživeti v teh standardih. Delati sem začel že v prvem letniku, takrat so bila to poletna dela in delo med vikendi. Zares pa sem prek študentskega servisa začel delati proti koncu drugega letnika. Do zdaj sem vseskozi delal, razen zdaj zaradi epidemije koronavirusa.”

Šolanje je lani dal na stran, da je lahko delal in preživljal družino

Šola je bila kolateralna žrtev, lani tretjega letnika ni izdelal in s tem šolanja ni končal, a bil je trdno odločen, da bo letos opravil manjkajoče predmete...