Pogled v znanost

Pretekli teden so v prostorih Inštituta Jožef Stefan na Brinju blizu Domžal pri Ljubljani, kjer že od leta 1966 deluje eksperimentalni jedrski reaktor Triga, slovesno prerezali trak nove naprave KATANA. Gre za poimenovanje po ikoničnem japonskem meču, ki označuje dejansko in simbolno lastnost te nove "zanke za aktivacijo vode", ki "reže meje med fisijo in fuzijo", torej med zlivanjem težjih jeder v lažja (fisija v jedrski elektrarni npr.) in fuzijo, procesom zlivanja lažjih jeder v težja - kar se že milijarde let dogaja na "našem" Soncu, središču domače galaksije. Gre za dolgoletno sodelovanje IJS v projektu fuzijskega reaktorja ITER, ki ga gradijo v južni Franciji. Takšne reaktorje imenujejo TOKAMAK, in jih hladijo z vodo. Ko ta pride v stik z visokoenergijskimi nevtroni iz plazme reaktorja, se slednji absorbirajo v jedrih atomov kisika, kar ustvari radioaktivno obliko dušika. Slednji je radioaktiven, in v slabi minuti razpade, ob tem pa sprosti žarke gama visokih energij. To kratkotrajno sevanje je velik izziv za vodni hladilni sistem. Zato v okviru konzorcija EUROFUSION razvijajo orodja za simulacijo in izračun ravni sevanja okoli tako aktivirane vode. KATANA je torej zaprta zanka za aktivacijo vode, ki služi kot stabilen vir nevtronov in žarkov gama visokih energij. Takšnih eksperimentalnih naprav doslej še ni bilo, KATANO pa je v celoti v zadnjih treh letih izdelala ekipa, ki jo je koordiniral in vodil prof.dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko - F8. Po slovesnem dejanskem zagonu Katane – kjer sta bila navzoča tudi programski direktor EUROFUSION prof.dr. Ambrogio Fasoli in dr. Xavier Litaudon, vodja evropskih raziskav za obratovanje fuzijskega reaktorja ITER – je Luka Snoj opisal vlogo te naprave v razvoju tehnologij za bodoči fuzijski reaktor ITER v južni Franciji. FOTO: Tik pred rezanjem traku ob napravi KATANA stojijo, z leve, v beli halji Luka Snoj, v modrih haljah pa proti desni, A. Fasoli in X. Litaudon VIR: Goran Tenze, Program Ars

Mestni muzej Idrija je ena tistih dediščinskih ustanov, katerih ponudba je izrazito usmerjena v prikaz naravnih danosti razgibanega in hribovitega geološkega reliefa. Ozemlje obeh občin, tako idrijske kot cekljanske je zaradi pestre geološke zgradbe zelo ogroženo z zemeljskimi plazovi. Sprožajo se ob vsaki večji vodni ujmi in povzročajo škodo ter povečano ogroženost cestne infrastrukture, stavbnih objektov, objektov kulturne dediščine ter kmetijskih in gozdnih površin. To pa povzroča stroške tako državi kot lokalni upravi. Nova dodatna nevarnost pa nastaja zaradi vpliva klimatskih sprememb, ki se kažejo v povečani intenzivnosti padavinskih dogodkov. Tokratni gost, dipl.ing. geologije Jože Janež je sredi meseca v muzeju predaval o zemeljskih plazovih tega območja. Mi smo ga povabili pred mikrofon, in povzel je svoje dolgoletne izkušnje ukvarjanja tako z zemeljskimi plazovi, posebnostmi okolja in samega mesta Idrija, ki mu je pol tisočletja rudnika živega srebra pisalo tako uspešno kot posledično neuspešno plat kopanja rudniških rovov. Ti so skozi stoletja ustvarili krhko podzemlje, ki ga povečane padavine pripravijo do polzenja zemeljskih plazov. Sogovornik se profesionalno ukvarja z geološkimi raziskavami in projektiranjem že več kot 40 let. Zaposlen je bil na Geološkem zavodu Ljubljana, nekdanjem Ateljeju za projektiranje Idrija, devet let na Rudniku živega srebra Idrija, zadnjih 30 let pa deluje v podjetju Geologija d.o.o. Idrija. Predmeti njegovega dela so bili raziskave podzemnih voda na Krasu in drugod, kaptiranje podzemnih voda, ocene vplivov človekovih dejavnosti na podzemne vode, rudniška hidrogeologija, hidrogeologija odlagališč odpadkov ter inženirska geologija in geomehanika pri gradnji cest in stavb ter sanaciji plazov. FOTO: Zemeljski plaz pri Rudniški hiši v Idriji 4. avgusta 2023 VIR: Jože Janež, Idrija

Na še enem od zadnjih zemljišč znotraj nekdanjega obzidja rimske antične Emone, najbolj vzhodnega mesta takratne cesarske desete regije Venecija in Istra (Regio X. Venetia et Histria), ki jih je še možno raziskati zaradi pozidanosti, od oktobra potekajo arheološka izkopavanja dela območja prihodnje knjižnice NUK II ob križišču Zoisove in Slovenske ceste v Ljubljani. Srednjeveško Ljubljano (Luwigana) so v visokem srednjem veku zidali tudi z gradbenim materialom antične Emone, zato arheologi previdno odstranjujejo plast za plastjo gradnje in naravnega zasutja skozi stoletja. Vodja teh zaščitnih izkopavanj je arheolog Blaž Orehek iz Centra za preventivno arheologijo ZVKDS. Po predstavitvi za novinarje v sredo, 18. decembra, smo z njim posneli pogovor o rezultatih in predvsem spoznanjih tako teh zadnjih kot preteklih izkopavanj antičnega mesta, posebej pa območja prihodnje knjižnice NUK II. FOTO: Vodja izkopavanj na območju NUK II Blaž Orehek na predstavitvi v sredo 18.decembra. VIR: Goran Tenze – Program Ars

Kaj je ostalo od tukajšnjih nekajdesetletnih poskusov predstavljanja izvenevropskih kultur onstran kolonialnega načina prikazovanja Drugega kot kulturno manjvrednega od "zahodne civilizacije"? Na dan zmage nad nacifašizmom v drugi vojni, 9. maja, so v Slovenskem etnografskem muzeju v glavnem mestu odprli 2 razstavi, ki obujata spomin na te poskuse. Avtorica (poleg soavtorja dr. Marka Freliha) osrednje razstave "Prepletenost svetov: Zunajevropske zbirke v obdobju neuvrščenosti", kustosinja dr. Tina Palaić v pogovoru razmišlja in osvetljuje, kaj je SEM ob letošnji 60-letnici ustanovitve Muzeja neevropskih kultur v Goričanah pri Medvodah blizu Ljubljane (1964-2001) s to in bolj osebno zastavljeno razstavo avtorice dr.Nine Zdravič "Popotovanja spominov preko Alžirije v 60-ih letih 20.stoletja", poskusil posredovati v tukajšni javni prostor. FOTO: Ravnatelj muzeja dr. Boris Kuhar in kustosinja dr. Pavla Štrukelj z zakoncema Bebler pregledujeta indonezijsko zbirko, 1964. VIR: Dokumentacija SEM

V ponedeljek, 2. junija se začenja že 10. teden Kemijskega inštituta, druge največje slovenske javne raziskovalne ustanove, ki se bliža 80-letnici ustanovitve. Po predstavitvi panojske razstave s prikazi raziskav in raziskovalnih prebojev inštituta na nabrežju Ljubljanice v Trnovem v drugi polovici maja smo se o strukturni biologiji pogovarjali z raziskovalcem dr. Maticem Kisovcem. Deluje v inštitutskem Odseku za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo, enem od osmih raziskovalnih odsekov. Njegove temeljne raziskovalne metode že vrsto let vsebuje strukturna biologija, disciplina, ki se je v zadnjih desetletjih z razvojem tehnologij vedno boljšega vpogleda v živo snov povzpela v eno malodane paradnih področij sodobne znanosti. Tako na področjih biotehnologij v industriji kot tudi na širokem področju zdravja. Nenazadnje je bilo cepivo proti virusu SARS-CoV-2 razvito prav s pomočjo metodologij strukturne biologije. Matic Kisovec je med drugim tudi skrbnik inštitutskega krioelektronskega mikroskopa. FOTO: Matic Kisovec na stopnicah radijske avle VIR: Goran Tenze, Program Ars