Ocene

Piše: Kristina Jurkovič, bereta: Maja Moll in Aleksander Golja »Stojimo pred Trgom San Sepolcro. Komaj sto ljudi, ljudi, ki nič ne pomenijo. /.../ Čakajo, da spregovorim, a nimam kaj reči. /.../ : to so ljudje vojne. Vojne in mita o njej. Potrebujem jih, želim si jih, kot moški koprni po ženski, obenem pa jih preziram. Preziram jih, kar pa ni pomembno; eno obdobje se je končalo in drugo se je pravkar začelo. Ruševine se kopičijo, razbitine kličejo druga drugo. Sem človek ''tistega, kar sledi''. In mar mi je. S tem klavrnim materialom – s temi ostanki človeštva – pa se ustvarja zgodovina.« Tako beremo v prvem poglavju monumentalnega romana M. sin stoletja in njegov avtor, italijanski pisatelj in esejist Antonio Scurati, je te besede položil v usta protagonistu M.-ju iz naslova, Benitu Mussoliniju. Kajti kdo drug kot eden največjih populistov, demagogov, retorikov, egomanov in manipulatorjev našega časa bi lahko bolje razložil samega sebe in rojstvo svojega otroka, ideologijo fašizma. Scurati se je v svojem pisanju vedno rad spoprijemal z vprašanji zla, nasilja, manipulacije, ali z nečim tako kompleksnim, kot je odnos med očetom in otrokom – tema romana Nezvesti oče, ki je pri nas izšel leta 2016. Zato si lahko predstavljamo, da sta se mu fašizem in njegov duče kar ponujala kot raziskovalni laboratorij, še toliko bolj, ker gre za v italijanski družbi precej nepredelan del preteklosti. To pojasnjuje Scuratijevo strategijo pisanja: ne orisati, temveč kar najnatančneje predočiti potek zgodovine med letoma 1919 in 1925, kolikor obsega prva knjiga v seriji štirih. In tudi zato imamo pred sabo hibriden roman: panoramo šestih let razbijajo kratka poglavja, zaokrožena z odlomki iz tedanjih časopisnih člankov, govorov ali pisem. Vsekakor nov pristop, ki pa razbije tudi bralni tok, a se hkrati ne moremo znebiti občutka, da zaradi občutljive teme avtor za svoje besede potrebuje dokazno gradivo, nekakšno varovalo, da si ni ničesar izmislil, in ki ga varuje pred morebitnim očitkom poveličevanja ali obujanja nostalgije. Lahko bi rekli, da gre bolj za dokumentirani kot dokumentarni roman. Roman M. sin stoletja tako v predvsem odgovarja na večno vprašanje ob totalitarnih režimih: kako je to mogoče? Scurati nas podrobno sooča z zapleteno prepletenostjo mikro in makro dogodkov v Italiji, dezorientiranosti po koncu prve svetovne vojne, strahu ljudi pred prihodnostjo in njihovega gneva nad samozadostno politično kasto. V takšnem prostoru so se spopadli socialisti in fašisti, iz te vojne, ki je dosegla vrhunec v umoru socialističnega politika Giacoma Matteottija, so zmagovito izšli fašisti in se usidrali kot oblast. Ob množici dogodkov v romanu nastopa množica ljudi z imeni in priimki, med njimi pa so najbolj tridimenzionalno izrisani pesnik in politični fantast Gabriele D'Annunzio (njegovemu pohodu na Reko Scurati posveča veliko pozornosti), Mussolinijeva ljubica, bogatašinja Margherita Sarfatti, ki je Mussoliniju dala manire in ga oblikovala intelektualno, in pa že omenjeni nasprotnik Matteotti. Seveda človek ob branju takšnega romana samodejno išče primerjave s trenutno realnostjo – in jih najde. Morda je to največji prispevek Scuratijevega romana, natančno seciranje takratne družbe, ki je fašizmu v veliki večini odprla vrata v svoje domove. Roman je zaradi gostote nekoliko težje prehoden, a hkrati bralec dobi nepozaben pogled v vzročno-posledično verigo nasilja, manipulacij, prevar in oportunizma, pa tudi v kratkovidnost takratnih intelektualcev, kot je bil filozof Benedetto Croce. A čeprav se fašizem brez širšega konsenza družbe ne bi mogel vzpostaviti, je bil njegov vlečni konj vendarle M. iz naslova – človek, ki je najbolje poznal ''svoje'' ljudi, znal njihov strah preoblikovati v upanje in ki je z brezobzirnim pohlepom po premoči izkoristil čas. A spet se najbolje razloži on sam, zato mu Scurati na koncu spet podeli besedo: »Oglejte si jih, poslušajte jih, ne razumejo, kaj se dogaja. Ne eni ne drugi. Ne razumejo, kaj jim počnem. /.../ Pred zgodovino sem se že opravičil, vendar moram priznati: slepota življenja v odnosu do samega sebe je presunljiva.« Na koncu se vrnemo na začetek. Nihče si ni želel prevzeti križa oblasti. Jaz ga bom sprejel.''

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko

Ljubljana: Hiša poezije, 2021

"Ko pomislim nate, pomislim na temno plat / stvari – temno samo zato, ker ostaja skrita."

Uvodna verza druge pesniške zbirke Barbare Jurša Milje do Trsta v marsičem izrišeta okvir, znotraj katerega se dogajajo pesmi. Najprej je tu oblika nagovora, ki odmeva skozi šest ciklov oziroma razdelkov v zbirki in ki ji daje neko erotično dimenzijo. To še posebej velja za bolj ali manj eksplicitno ljubezenske pesmi, ki zaradi svoje pesniške moči in številčnosti dajejo zbirki pridih ljubezenske poezije. Vendar pa se zdi, da erotičnost za pesnico ni le stvar ljubezenskega, ampak katerega koli odnosa, oziroma da lahko o odnosu govorimo šele takrat, ko njegova bistvena lastnost postane prav erotičnost. V pesmi Odpiranje v trajnico subjekt vpraša naslovnika:

"... kaj misliš o tem,

/.../

poletni prepotenosti / zimski prezeblosti,

obilju svetlobe / pomanjkanju svetlobe,

kako tanka črta se boči med obema?"

Odnos je mogoč tam in takrat, ko med elementoma, ki ga tvorita, obstaja določena razdalja, razlika. Erotičnost predstavlja mejo odnosa: ko se realizira, ga ukine, saj se elementa zlijeta drug z drugim, kot se zlijeta Orfej in Evridika v naslovu pesmi Orfejevridika. Erotičnost torej podeljuje odnosu napetost in z njo smisel in namen. Oblika nagovora je zato pomembna ne le za ljubezenske pesmi in pesmi, ki neposredno tematizirajo odnos, na primer pisemska pesem Draga Sabina, ampak za vse pesmi, tudi za tiste, pisane v tretji osebi: nagovor je implicitno navzoč tudi v teh, saj je prav nagovor tista oblika rekanja, ki v pesem pritegne drugega, navzočnost drugega pa je pogoj za vznik erotičnosti, z njo pa tudi pesniške govorice kot ene od oblik erotizma. Pesmi v zbirki Milje do Trsta so globoko erotične in kot takšne so najprej pesmi o drugem in šele kolikor so pesmi o drugem, so tudi pesmi o prvem oziroma o prvi – te pesmi niso osebne zato, ker bi bile na primer osebnoizpovedne, ampak zato, ker to niso, in tudi zato, ker v njihovem fokusu nista ne prvoosebni ne drugi jaz, ampak tisto vmes, tisto temno, kar je skrito med obema, če parafraziramo omenjena uvodna verza.

Zdi se, da je ena izmed intenc zbirke prav v razkrivanju omenjene skrivnosti. Barbara Jurša se tega loteva z veliko občutljivosti, pesniške domiselnosti in domišljenosti. Večpomenskost zasledimo že v naslovu knjige Milje do Trsta, kjer so »milje« ime mesta v Tržaškem zalivu in izraz za dolžinsko mero, nato pa se nadaljuje skozi vso zbirko, in sicer tako na besedotvorni ravni kot tudi na ravni zapisa; naslovi razdelkov so na primer zapisani v oklepajih, v čemer nemara odmeva tudi pesničin prvenec, z naslovom Leta v oklepaju (2014). Tovrstni postopki dajejo pričujoči zbirki predznak lingvistične poezije, vendar ji naravnanost k razkrivanju skritega preprečuje, da bi zdrsnila v larpurlatizem. Opraviti imamo torej s poezijo, ki po rabi nekaterih tehnik sicer spominja na modernistično in avantgardistično poezijo prejšnjega stoletja, a ji je po svoji naravnanosti v bistvu nasprotna, saj njen cilj, kot vidimo, ni samonanašajoča se pesem. In res pesnica vzpostavlja svojo pesniško govorico na križišču lingvistične in narativne poezije, pri čemer tudi lingvistični momenti postanejo del pripovedi, ta pa prav zaradi njih nikoli ne poteka zgolj premočrtno, ampak se venomer veji v različne smeri na različnih ravneh, od estetske do etične, kot na primer v izrazito »etični« pesmi Učna ura: eine Jüdin?, ki oblikovno prehaja v pesem v prozi. Prav kombinacija narativnosti in zaumne govorice Barbari Jurša omogoča odprto, raznovrstno in presenetljivo pisanje, ki prinaša na plan tisto skrito, nesnovno, ne da bi se pri tem pesnica morala odreči konkretnemu, čutnemu, zgodovinskemu. In ki vedno znova preide nasprotja binarnih parov, ki tvorijo podstat teh pesmi in ne nazadnje tudi našega dojemanja sveta. Milje do Trsta so tako pot in kraj, gibanje in mirovanje, mistika in zgodovina, jezik in svet, ki ga jezik zrcali in sooblikuje. In so tisto vmes: skrito, temno in čudežno.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Lahko mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, izstopa?

Štirinajstletni Tobi, sin Slovenke in Kanadčana, po dolgih letih pripotuje z mamo iz velikega Toronta v njeno malo rojstno mesto. V Kostanjevici na Krki naj bi preživljal poletne počitnice, se družil z babico in vrstniki ter pomagal mami umetnici, pri postavitvi razstave v lokalni galeriji, kmalu pa naj bi za njima pripotoval tudi oče. Idilično. Skoraj tako, kot »broccoli land«, kakor z duhovito metaforo zeleno dolenjsko pokrajino označi Tobi, a seveda stvari še zdaleč niso niti tako čudovite niti tako preproste. Lokalni pobje nad čokoladnim dimnikarčkom, kakor zaradi temnejše polti zafrkljivo kličejo prišleka, nikakor niso navdušeni, odrasli pa se čisto predolgo in preveč pomenljivo spogledujejo, da bi bilo še moč prikriti njihove napete odnose in neizgovorjene besede. Tobi, ki je zato kljub druženju s simpatično vrstnico Tjašo vedno bolj zmeden, jezen in  osamljen, se po tolažbo zateče k oslepelemu staremu astronomu, edinemu, ki je v vaški okolici še večji izobčenec kot on sam. V nočeh, ki jih na skrivaj preživljata pod velikim teleskopom, nato Herman Tobija uči o vesolju in življenju …

Vesolje med nami, celovečerni prvenec režiserke in soscenaristke Rahele Jagrič Pirc ima odlično zasnovo, saj obeta zanimivo raziskovanje medsebojnih odnosov skozi vedno vznemirljivo prizmo vesoljskih zakonitosti, žal pa se izpeljava projekta ni povsem posrečila. Namesto poglobljenega razvoja dogodkov in osvetlitve ozadja, ki neposredno in posredno vpliva na Tobijevo jezo, izgubljenost in nemoč, film deluje bolj kot nekakšno površno in razvlečeno nizanje neotipljivih prizorov brez prave oprijemljive ustvarjalne iskrice. Še več, številni prizori delujejo okorno, papirnato in celo nekoliko ne prav verjetno, kot na primer sklepni prizor, ko se mama Kristina prvikrat v filmu zares izpoveduje svojemu več kot očitno povsem dvojezičnemu sinu v angleščini in pri tem niti za trenutek ne preklopi na materinščino, kot bi bilo pričakovano. Takšne in podobne rešitve morda res pripomorejo k sodobnejšemu filmskemu izrazu, a delujejo precej umetne oziroma prisilno vpeljane. Žal tako deluje tudi igra večine nastopajočih – svetle izjeme so predvsem odlično neprijetna Alenka Kraigher, nergaško zoprni Ivo Barišič in nostalgično zasanjani Aljaž Jovanovič –, pohvaliti pa gre predvsem čudovito fotografijo Darka Heriča in nadvse posrečen glasbeni izbor.

Vesolje med nami je mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, a pri tem žal nič kaj posebej ne izstopa od drugih tovrstnih filmov. Tudi slovenskih.

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.

Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci