Metka Čermelj, Cona Fužine

Po dijakih zadnjih letnikov in šolarjih prve triade so se danes v šole vrnili še devetošolci. Za njimi je devet tednov šolanja oz. poskusov šolanja na domu. Vsekakor je bil to čas, ko so brez ustrezne podpore in pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo. To sicer lahko dobijo pri različnih organizacijah, tudi takih, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po vsej Sloveniji.

Za devetošolci je devet tednov šolanja ali poskusov šolanja na domu ter čas, ko so brez ustrezne pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo

Otrokom in mladostnikom pomoč pri učenju ponujajo tudi različne organizacije, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po Sloveniji. V ljubljanskih Fužinah deluje center Cona Fužine, ki s še dvema sorodnima dnevnima centroma za otroke in mladostnike s težavami v odraščanju skrbi za otroke in mladostnike med desetim in devetindvajsetim letom, a v praksi zatočišče, podporo, spodbudo in pomoč pri njih dobivajo tudi mlajši, ki živijo v razmerah, v katerih vsega naštetega nimajo. Cona Fužine je bila med epidemijo zaprta, pomoč je ponujala le po spletu, a v okrnjenem in omejenem obsegu.

“Prvih štirinajst dni, tri tedne, mogoče celo ves mesec, smo se borili z osnovami. Zagotoviti prehrano, pomagati priti do elektronske opreme in drugih stvari. Da je bilo poskrbljeno za osnovno preživetje.” – Metka Čermelj, Cona Fužine

Skušali so pomagati prek vseh razpoložljivih virov, od Facebooka, elektronskih sporočil, aplikacij Skype in Zoom vse do Instagrama v želji, da bi izpeljali prostočasne dejavnosti, a njihovi uporabniki po njih niso imeli želje, saj so se ves čas ukvarjali z delom za šolo, Čermeljeva pravi, da je bilo zmede ogromno, spraševali so se, koliko je prav, da naredijo, in kaj se bo zgodilo, če šolarji ne bodo naredili vseh zahtevanih stvari:“Ko sem z otrokom delala prek Facebooka, sva se eno uro učila risati štirikotnik s šestilom, a v eni uri je bilo efektivnih pet minut. Otrok je od mene odšel razočaran, razočarana sem bila jaz.” Meni, da je bilo skrbi za šolo preveč in bi se morali bolj posvečati temu, da bi otroke spraševali, kako so, kako se počutijo in kako zmorejo.

“Vsi smo se morali navaditi, kako je biti 24 ur na dan s svojimi družinskimi člani. Kjer so stvari nefunkcionalne, tam se tega ne da navaditi.”

“Ko sem navezala stik z učiteljico, svetovalno delavko in povedala konkretno, zakaj otrok ni ničesar napisal, takrat je razumevanje vedno bilo. Ampak to so otroci, ki imajo zagovornika. V veliko primerih, s katerimi se ukvarjamo mi, starši ne morejo biti njihovi zagovorniki,” pojasnjuje Metka Čermelj, ki pravi, da bodo razlike med otroki po obdobju šolanja na daljavo ogromne, tudi pri opravljanju mature, saj so bile njihove možnosti za pripravljanje neprimerljive.

“Pri mladostnikih je en dan, en teden ali en konec tedna dovolj. Ne znam si predstavljati, kaj vse so doživeli. Niso se pripravljeni zelo veliko pogovarjati o tem. Iz tega lahko izidemo kot travmatizirana družba in najbolj me je strah, ali bomo znali odgovoriti na travme. Pomemben del življenja otrok je šel mimo, pa jih nihče ne vpraša, kako so ga preživeli.”